Arhiv CJMMK: Javno mnenje – obvezen instrument socialistične demokracije
JAVNO MNENJE – OBVEZEN INSTRUMENT SOCIALISTIČNE DEMOKRACIJE
Pobuda za pogovor o javnem mnenju in nujnosti njegovega raziskovanja
Niko Toš
(Delo, 22. 10. 1966)
Vrsta pomembnih političnih dokumentov zadnjega obdobja poudarja izredno vlogo družbenih znanosti v načrtovanju in sprejemanju družbenih in političnih odločitev, pri tem pa pripisuje še poseben pomen objektivnemu znanstvenemu raziskovanju javnega mnenja. Takšna politična in družbena aktualizacija odpira posebni sociološki stroki – sociologiji javnega mnenja – izredne možnosti za empirično in teoretično raziskovalno razraščanje in za učinkovito povezovanje z družbeno in politično akcijo. Seveda pa še posebej zavezuje maloštevilne raziskovalce na tem področju in terja od njih preudarnost, saj se bo sicer aktualen interes spremenil v parolo, možnosti, ki so s tem ponujene sociologi in politologiji za njuno vključitev v aktualno družbeno dogajanje, pa bodo vsaj delno zamujene.
Tako ne bo odveč, če na kratko opredelim izvor in družbeno funkcijo te vrste raziskav in pokažem na probleme in ovire, ob katere zadevajo oziroma bodo verjetno zadevale v bodočem razvoju. To pa je še posebej pomembno zato, ker je tudi od tega, namreč od razumevanja, odvisno, ali bodo mnenjske raziskave v svoji funkciji uspele ali ne. Bolj kot vse ostale sociološke raziskave so namreč te odvisne od pripravljenosti ljudi (opazovalcev, anketirancev), od njihovega sodelovanja, iskrenosti, zaupanja, pa tudi od njihove potrpežljivosti.
Javno mnenje je postalo raziskovalno zanimivo z razvojem demokratičnih institucij meščanske družbe. Posebna vrednost raziskovanja mnenj je v tem, da v razdobju, ko institucije formalno demokratične meščanske družbe zaidejo v krizo, s svojimi rezultati omogoča prenavljanje osnov politične aktivnosti. Rezultati raziskav, ki izražajo spremenljive tokove javnega razpoloženja o pomembnih skupnih vprašanjih, so političnim voditeljem dostopni v posebno ugodnih razmerah: koristno in neobvezno. Mnenjsko raziskovanje tako postane fakultativni korektiv političnega načrtovanja, odpravlja negotovost glede obsega in jakosti odpora ali podpore za določene akcije pri ljudeh, učinkuje pa predvsem na načrtovanje poteka akcij in na propagandne metode. Funkcija mnenjskega raziskovanja, kot ugotavlja Gallup, najvidnejši ameriški raziskovalec mnenj, je pasivna: politične stranke si ne pustijo predpisovati politike, temveč le občasna propagandna sredstva.
Znanstveni in politični smotri raziskovanja javnega mnenja v naši družbi pa morajo biti bistveno drugačni. Javno mnenje postaja obvezujoč instrument socialistične demokracije, mnenjsko raziskovanje pa vse bolj objektivna potreba naše družbe. Samoupravni odnosi so se v zadnjih letih tako razvili, da jih z razpoložljivimi instrumenti raziskovalno ne dohajamo. Raziskovanje javnega mnenja postaja torej ena od poti, ki naj omogoči razvojno analizo, vpogled v družbene vrednote in hotenja in še predvsem demokratično udeležbo ljudi pri sprejemanju odločitev. Rezultati takšnega raziskovanja postajajo činitelj družbenega vpliva, saj ustvarjalno sodelujejo pri sprejemanju odločitev.
Raziskovanje javnega mnenja pa bogati tudi arzenal metod demokratičnega upravljanja. Pri tem ne izloča že uveljavljenih učinkovitih metod in institucij neposredne udeležbe in posrednega zastopanja v političnem procesu. Ne nadomešča namreč referenduma, oblik skupinskega političnega dela, zborov, shodov, zavestnega delovanja družbenopolitičnih organizacij, je pa sredstvo za preverjanje njihove učinkovitosti in torej bistveno spreminja razmere, v katerih poteka politična aktivnost. Seveda pa rezultati sistematičnega mnenjskega raziskovanja omogočajo preverjanje zanesljivosti posameznih delovnih metod in ko je potrebno, njihovo nadomestitev z ustreznejšimi.
Področje javnega mnenja je silno zapleteno in težavno raziskovalno področje. To pa še predvsem zavoljo tega, ker se z njim sociologija kot veda, stroka in oblika družbene angažiranosti povezuje z družbenopolitično prakso na najobčutljivejšem nivoju: ob najaktualnejših dnevnih družbenih in političnih problemih. Če na tem nivoju sociološka raziskava odpove, je težko pričakovati, da bi praksa kazala kaj več zanimanja za temeljne sociološke raziskave, ki po svoji zapletenosti, abstraktnosti, metodi ter po časovnem in finančnem obsegu za razum laika že tako niso vabljive. In obratno: če se raziskave na tem nivoju uveljavijo, lahko pričakujemo naraščanje interesa za poglobljeno sociološko raziskovanje na vseh ostalih področjih in večjo naklonjenost in sprejemljivost za rezultate take aktivnosti
Ravno zaradi tesne navezanosti na dnevno politično prakso pa je mnenjsko raziskovanje izpostavljeno in občutljivo še v drugem smislu. Objektivnost in nepristranskost raziskave je lahko ogrožena zaradi pritiskov različnih sil, skupin in posameznikov, ki v imenu političnega realizma, potreb trenutka in drugih "tehtnih" razlogov učinkujejo na popuščanje v metodi in povzročajo pačenje v analizi. Normalna posledica takih pritiskov pa je tudi izločanje mnenjskih raziskav s področja znanstvene aktivnosti, iz delovnega programa znanstvenih institucij in delokroga strokovnjakov in njihovo poverjanje priložnostnim raziskovalcem, ki opravljajo raziskovalno delo brez potrebnega teoretičnega in metodološkega znanja in moralne trdnosti. Škodljivih posledic takšne prakse ni treba posebej opisovati.
Poglavitni problem mnenjskega raziskovanja pri nas je teoretično metodološke narave: kaj je javno mnenje v socialistični družbi in kako ga lahko ugotavljamo?
Mnenje je objektivno pogojena kvaliteta: stopnja informiranosti, izobraženosti, narava interesov, hotenja, želje itn. bistveno vplivajo na njegovo formiranje. Odločujoča v procesu formiranja mnenja niso zgolj individualna svojstva, temveč predvsem skupinska (pripadnost razredu, skupini). Znanje torej ni mnenje, čeprav je ena od osnov za njegovo formiranje, mnenje pa ni vedenje, saj je le eden od izrazov mnenja. Iz izkušnje vemo, da so izražena mnenja posameznikov o istem problemu v različnih situacijah različna: v domačem krogu, med prijatelji, uradno, v javnosti itd. Kaj je torej tista kvaliteta, ki jo vključujemo v javno mnenje – in kako jo vključujemo?
V pomanjkanju teorije si poenostavljajoča raziskovalna praksa prebija izhod za silo: molče izhaja iz domneve, da pojem javnega mnenja pozna, če lahko navede, koliko procentov vzorca in torej tudi celotnega prebivalstva ali skupine ljudi se je ob nekem anketnem vprašanju odločilo za tak ali drugačen odgovor. In to ne glede na druge, morda objektivnejše izraze mnenja. Pa tudi glede problema, ki ga raziskuje, se ne čuti bistveno omejeno. Javno mnenje zbira ob vseh aktualnih problemih, ne glede na njihovo naravo. Takšnemu stanju se lahko pri nas izognemo predvsem s povezovanjem empiričnih in teoretičnih raziskav v okviru znanstvenih ustanov. Tu so namreč razmere za sistematično, samostojno in nepristransko, pa vendar družbeno angažirano raziskovanje ugodnejše, kot kjerkoli drugje. Raziskovanje političnega javnega mnenja, ki je v središču trenutnega zanimanja, pa mora biti povezano s temeljno disciplino, politično sociologijo Takšna vez šele omogoča uresničenje akcijskih smotrov raziskovanja: analizo pojavov in razumevanje njihovega bistva.
V razumevanju javnega mnenja imamo malo lastnih izkušenj, pa še te so neovrednotene in neurejene. Poleg posameznikov in priložnostnih skupin so se z mnenjskim raziskovanjem doslej ukvarjali sodelavci Instituta za sociologijo (predvsem še na področju delovanja informacijskih sredstev), predavatelji in študentje Visoke šole za politične vede, kjer sociologijo javnega mnenja gojijo in predavajo kot poseben predmet (mnenja ob ustavi, mnenja o aktualnih družbenih vprašanjih in o družbeni vlogi Zveze komunistov) ter strokovni sodelavci republiškega sindikalnega sveta (mnenja delavcev o gospodarski reformi) in Centra za družbene raziskave pri delavski univerzi v Novi Gorici (o različnih aktualnih političnih vprašanjih). Izmenjava izkušenj med vsemi temi je več kot potrebna. To pa še posebej, ker bo Visoka šola za politične vede na pobudo izvršnega sveta v kratkem ustanovila stalno skupino za sistematično raziskovanje političnega javnega mnenja. Jasno je, da bo takšna skupina lahko učinkovito delovala le ob strnitvi vseh moči in izkušenj.
Pobuda za pogovor med raziskovalci in družbenopolitičnimi delavci o vseh teh problemih v bližnji prihodnosti, ki jo je dalo Slovensko sociološko društvo, je torej nadvse koristna.